VDSS sodba in sklep Pdp 52/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 zaradi dolgovanih razlik v plači, prepozna. Zadnja dolgovana razlika v plači je zapadla v plačilo julija 2013, tožnik pa je izredno odpoved podal šele 28. 4. 2014. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožnik se neutemeljeno zavzema za upoštevanje tega roka, sklicujoč se pri tem na krivdni razlog z znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, saj to ni bil predmet izredne odpovedi. Ta je temeljila le na očitku dolgovanih razlik v plači od leta 2009, pri čemer je tožnik izpostavil zgolj kršitev splošne delodajalčeve obveznosti delavcu zagotoviti plačilo za delo. Tudi iz tistega dela izredne odpovedi, ki se izrecno sklicuje na pravočasnost odpovedi, ni mogoče sklepati na utemeljenost v pritožbi zatrjevanega daljšega roka, ki naj bi se iztekel šele julija 2020.

Zaradi nezakonitosti tožnikove izredne odpovedi ni podlage za ugoditev tožnikovi pritožbi oziroma njegovemu zahtevku na plačilo odpravnine (kot za primer redne odpovedi iz poslovnega razloga) in odškodnine za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1.

Tožniku je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in tožnik od takrat dalje ni več mogel koristiti dopusta pri toženi stranki. Vprašanje zakonitosti tožnikove izredne odpovedi je po ustaljeni praksi predhodno vprašanje v zvezi z institutoma odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, ne pa tudi v zvezi z vprašanjem, zakaj tožnik v času trajanja delovnega razmerja ni mogel izrabiti celotnega letnega dopusta. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno tožniku v korist upoštevalo okoliščino njegovega dalj časa trajajočega bolniškega staleža - vse do zaključka delovnega razmerja. Ravno takšne okoliščine, ki kažejo na objektivno nemožnost koriščenja letnega dopusta, dajejo podlago za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljene dni letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 1.816,67 EUR zviša na 2.121,78 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba ter nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo:

I. Ugotovi se obstoj terjatve tožnika nasproti toženi stranki:

- iz naslova bruto razlike v plači: za april 2009 v višini 99,56 EUR, za marec 2011 v višini 39,32 EUR, za maj 2011 v višini 94,35 EUR, za junij 2011 v višini 37,43 EUR, za julij 2011 v višini 80,73 EUR, za april 2012 v višini 201,83 EUR, za maj 2012 v višini 230,81 EUR, za junij 2012 v višini 223,40 EUR, za oktober 2012 v višini 162,17 EUR, za november 2012 v višini 479,10 EUR, za december 2012 v višini 705,26 EUR, za januar 2013 v višini 312,85 EUR, za februar 2013 v višini 553,05 EUR, za marec 2013 v višini 295,74 EUR, za april 2013 v višini 363,46 EUR, za maj 2013 v višini 245,97 EUR, za junij 2013 v višini 409,39 EUR, oziroma skupaj za 4.543,05 EUR, na obračun prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine in plačilo neto plač tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec;

- iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za otroka do 15 leta starosti v bruto znesku 240,00 EUR, od katerega je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2014 dalje do plačila;

- iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust v bruto znesku 340,00 EUR, od katerega je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2014 dalje do plačila.

II. Ugotovi se, da ne obstoji tožnikova terjatev do tožene stranke iz naslova odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.937,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Ugotovi se, da ne obstoji tožnikova terjatev do tožene stranke iz naslova odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 1.614,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 8.941,36 EUR.

V. Tožena stranka je dolžna tožniku:

- iz naslova bruto razlike v plači: za april 2009 v višini 99,56 EUR, za marec 2011 v višini 39,32 EUR, za maj 2011 v višini 94,35 EUR, za junij 2011 v višini 37,43 EUR, za julij 2011 v višini 80,73 EUR, za april 2012 v višini 201,83 EUR, za maj 2012 v višini 230,81 EUR, za junij 2012 v višini 223,40 EUR, za oktober 2012 v višini 162,17 EUR, za november 2012 v višini 479,10 EUR, za december 2012 v višini 705,26 EUR, za januar 2013 v višini 312,85 EUR, za februar 2013 v višini 553,05 EUR, za marec 2013 v višini 295,74 EUR, za april 2013 v višini 363,46 EUR, za maj 2013 v višini 245,97 EUR, za junij 2013 v višini 409,39 EUR, obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec;

- iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za otroka do 15 leta starosti v bruto znesku 240,00 EUR, obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2014 dalje do plačila;

- iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust v bruto znesku 340,00 EUR, obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

VI. Zavrne se zahtevek tožnika za terjatev iz naslova odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.937,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za terjatev iz naslova odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 1.614,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

VII. Pobotni ugovor v višini 8.941,36 EUR se zavrne.

Sodišče prve stopnje je še sklenilo:

1. da se postopek ustavi glede plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa in dodatka za delovno dobo nad zneskom 4.543,05 EUR bruto s pp in odpravnine nad zneskom 1.937,34 EUR s pp.

2. da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 1.816,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Tožnik se pritožuje zoper II., III. in VI. točko izreka sodbe ter odločitev o stroških postopka. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izredna odpoved ni prepozna, saj jo je podal zaradi krivdnega razloga na strani delodajalca, ki je imel vse znake kaznivega dejanja. Torej ne velja rok 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved, ampak je rok odprt ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožena stranka je s prikrajšanjem tožnika pri plači izpolnila znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Ker je julija 2014 pričel teči objektivni rok za izredno odpoved, se izteče šele julija 2020. Ker se je sodišče napačno postavilo na stališče, da je izredna odpoved prepozna, ni ugotavljalo razloga za odpoved v smislu kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ-1, na kar je tožnik opozoril inšpekcijo v prijavi z dne 25. 4. 2014. Meni, da je sodišče s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z ugodilno odločitvijo pa tožnik uveljavlja bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za pridobitev finančnega poročila. Kljub ugoditvi zahtevku je bil tožnik zaradi tega in s tem zaradi vnaprejšnje dokazne ocene prikrajšan v pravici do enakopravnega pravdanja, saj se je moral prilagajati vodenju postopka in temu prilagoditi tudi tožbeni zahtevek. Ker je bila tožba vložena še pred oddajo prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči, to ne more biti zajeto v tej postavki plačila stroškov postopka po določilih o brezplačni pravni pomoči. Ta mu je bila odobrena za narok na prvi stopnji in oprostitev morebitnih stroškov postopka. Nagrado za postopek bi moralo sodišče obračunati v višini 828,10 EUR. Navaja še, da sodišče pri odmeri stroškov očitno ni upoštevalo dejstva, da je tožnik tožbo delno umaknil. Sodišče pri odmeri stroškov tudi ni upoštevalo delnega umika tožbe in 158. člena ZPP. Delnega umika tožbe ne gre enačiti z neuspehom v postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter pravilno odmeri stroške postopka oziroma, da v posledici razveljavitve zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper I. in V. točko izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo med strankama ustno dogovorjeno plačilo 4,00 EUR neto na uro, zato je bil neto obračun plače izdelan kot zmnožek števila ur in vrednosti urne postavke, ne pa po določilih pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni uspel dokazati, da bi se s toženo stranko dogovoril za posebni, dodatni obračun dodatkov za nedeljsko, praznično in nadurno delo. Oblika dogovora ne vpliva na obstoj pogodbe. Dogovor o plačilu za delo, skupaj s stroški v zvezi z delom, na način v višini zmnožka med celotnimi opravljenimi urami (rednega in nadurnega dela) in določeno urno postavko, ni v nasprotju s prisilnimi določbami (Pdp 1629/2014). Nedopusten bi bil le dogovor, ki ne bi dosegal minimalne plače. Sodišče bi moralo upoštevati izvedeniško mnenje v tistem delu, kjer je izdelan obračun na podlagi ustno dogovorjene neto urne postavke ter ugotoviti prikrajšanje le v višini 618,16 EUR neto, ne pa 4.543,05 EUR bruto. Sodišče tega ustnega dogovora ni upoštevalo, upoštevalo pa je ustni dogovor glede obračuna nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Med strankama je bilo namreč nesporno, da se je letni dopust obračunaval v višini 20,00 EUR mesečno. Sodišče je tožniku prisodilo tudi odškodnino za neizrabljen letni dopust za 17 dni po 20,00 EUR - skupno 340,00 EUR bruto, čeprav je ob tem navedlo, da je bil tožnik do izteka delovnega razmerja v bolniškem staležu. Ni upoštevalo dejstva, da je tožnik podal nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru redne odpovedi bi lahko v času odpovednega roka koristil dopust. Ker je podal nezakonito izredno odpoved, tega ni mogel storiti. Tožena stranka zaradi njegovega nezakonitega ravnanja ne more nositi posledic. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, je napačno ugotovilo uspeh strank v postopku. Stroškovna odločitev je napačna tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo stroška tožene stranke v višini 373,23 EUR. Priznano bi ji moralo biti 2.422,59 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obe stranki sta vložili tudi odgovora na pritožbo, v katerih predlagata zavrnitev pritožb nasprotnih strank.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo ter sklep o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje o glavni stvari. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je poseglo le v odločitev o stroških postopka.

7. Tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ugodilno odločitvijo, saj mu je takšna odločitev v korist. Zato niso relevantne pritožbene navedbe o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanašajo tudi na očitek vnaprejšnje dokazne ocene ter na kršeno pravico do enakopravnega pravdanja glede tega dela odločitve.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po 3. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), torej zaradi dolgovanih razlik v plači, prepozna. Zadnja dolgovana razlika v plači je namreč zapadla v plačilo julija 2013, tožnik pa je izredno odpoved podal šele 28. 4. 2014. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožnik se neutemeljeno zavzema za upoštevanje slednjega roka, sklicujoč se pri tem na krivdni razlog z znaki kaznivega dejanja Kršitev temeljnih pravic delavcev iz prvega odstavka 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), saj to ni bil predmet izredne odpovedi. Ta je temeljila le na očitku dolgovanih razlik v plači od leta 2009, pri čemer je tožnik izpostavil zgolj kršitev splošne delodajalčeve obveznosti delavcu zagotoviti plačilo za delo. Tudi iz tistega dela izredne odpovedi, ki se izrecno sklicuje na pravočasnost odpovedi, ni sklepati na utemeljenost v pritožbi zatrjevanega daljšega roka, ki naj bi se iztekel šele julija 2020.

9. Listina z dne 28. 4. 2014 se namreč ne nanaša le na izredno odpoved tožnika, ampak vsebuje npr. tudi poziv za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, navedbe glede invalidnosti, glede nadomestila za neizrabljeni letni dopust,..., pa vseeno ne vsebuje nobenih navedb o krivdnem odpovednem razlogu z znaki kaznivega dejanja. V zvezi s slednjim se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na svojo Prijavo kršitve delovno pravne zakonodaje Inšpektoratu RS za delo z dne 25. 4. 2014, ki se nanaša na razno problematiko delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. V tej listini tožnik na koncu izraža tudi mnenje, da gre v delodajalčevem ravnanju do njega za znake kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1. Vendar pa tudi, če bi navedeno pomenilo obvestilo inšpektoratu o delodajalčevih kršitvah v smislu drugega odstavka 111. člena ZDR-1, to ne spremeni ključne okoliščine, da sama izredna odpoved ne vsebuje takšnega odpovednega razloga z znaki navedenega kaznivega dejanja.

10. Zaradi nezakonitosti tožnikove izredne odpovedi ni podlage za ugoditev tožnikovi pritožbi oziroma njegovemu zahtevku na plačilo odpravnine (kot za primer redne odpovedi iz poslovnega razloga) in odškodnine za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1.

11. Tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari neutemeljeno izpodbija dosojene razlike v plači (v zvezi s prej nakazanim obdobjem od aprila 2009 do junija 2013) ter dosojeno nadomestilo zaradi 17 dni neizrabljenega letnega dopusta (162. člen ZDR-1).

12. Glede slednje odločitve pritožba neutemeljeno poudarja okoliščino, da bi bilo treba zahtevek zavrniti že zgolj v posledici ugotovitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačno navaja kot relevantno, da bi lahko tožnik 17 dni spornega dopusta koristil v času odpovednega roka, če bi podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno sklepanje ni pravilno. Tožnikova izredna odpoved je učinkovala, tožniku je na njeni podlagi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, od takrat dalje ni več mogel koristiti dopusta pri toženi stranki. Sklepanja o tem, ali bi tožnik v primeru redne odpovedi - v času odpovednega roka lahko izrabil preostali dopust ali ne, niso pomembna. Vprašanje zakonitosti tožnikove izredne odpovedi je po ustaljeni praksi ''predhodno'' vprašanje v zvezi z prej omenjenima institutoma odpravnine in odškodnine, ne pa tudi v zvezi z vprašanjem, zakaj tožnik v času trajanja delovnega razmerja ni mogel izrabiti celotnega letnega dopusta. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno tožniku v korist upoštevalo okoliščino njegovega dalj časa trajajočega bolniškega staleža - vse do zaključka delovnega razmerja. Ravno takšne okoliščine, ki kažejo na objektivno nemožnost koriščenja letnega dopusta, namreč dajejo podlago za priznanje nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožena stranke odločitev o tem neutemeljeno izpodbija tudi po višini. Kot sama navaja, med strankama niti ni bilo sporno, da se je letni dopust obračunaval v višini 20,00 EUR na dan. V pritožbi se ji je očitno napačno zapisalo 20,00 EUR mesečno, saj bi bilo to nedopustno nizko. Sodišče prve stopnje je tožniku za 17 dni utemeljeno prisodilo 340,00 EUR bruto, kolikor je vtoževal, saj sodišče ne sme soditi preko zahtevka, sledilo pa je tudi izpovedi tožnika o tem, kakšen je bil ustni dogovor glede vrednosti dneva dopusta. Ne gre za nejasno razlogovanje, ker je sodišče pri tem upoštevalo ustni dogovor (medtem ko ustnega dogovora ni upoštevalo pri odločitvi o razliki v plači).

13. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava glede ustno dogovorjenega plačila v višini 4,00 EUR (nato 4,20 EUR in na koncu 4,50 EUR) neto na uro, ki je imel za posledico, da je bil obračun tožnikove plače pri toženi stranki izdelan kot zmnožek števila ur in vrednosti neto urne postavke, ne pa po določilih pogodbe o zaposlitvi. Ni bilo odločilno stališče sodišča prve stopnje, kar skuša prikazati pritožba, da je kar vsak ustni dogovor med delavcem in delodajalcem neupošteven. Če je ustni dogovor delavcu v korist, se delavec nanj seveda lahko uspešno sklicuje v delovnem sporu. V obravnavanem primeru pa se za upoštevanje ustnega dogovora ne zavzema delavec, šibkejša stranka delovnega razmerja, ampak delodajalec, torej močnejša stranka delovnega razmerja, kar v bistvenem spremeni logiko oziroma možnosti za upoštevanje vsebine ustnega dogovora namesto dogovora iz pisne pogodbe o zaposlitvi. Tako je bil npr. spor, na katerega opozarja pritožba, začet na podlagi tožbe delavca, ki se je skliceval na veljavnost ustnega dogovora, čemur tožena stranka ni nasprotovala. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi s sklepom Pdp 1629/2014 pritožbi tožene stranke ugodilo in zadevo razveljavilo, ker sodišče ni raziskalo sporne okoliščine, ali je ustni dogovor zajemal tudi plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo. Šlo je za drugačen primer kot je predmetni, v katerem so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje podlaga plačila določila pisne pogodbe o zaposlitvi, ne pa ustni dogovor.

14. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je višino plačila najprej urejala pogodba o zaposlitvi z dne 20. 6. 2007, in sicer za osnovno plačo 540,00 EUR bruto, po 13. členu te pogodbe pa so vse spremembe k tej pogodbi veljavne le v pisni obliki. Že zaradi tega so bili v času veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi neveljavni morebitni ustni dogovori med strankama. Sledila je pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2009 za osnovno plačo 600,00 EUR bruto, s posebej dogovorjeno pravico do dodatka za delovno dobo in s posebno določbo o veljavnosti Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci. Z enakim tekstom je bila sklenjena tudi pogodba z dne 1. 4. 2010, s tem da je osnovna plača znašala 734,15 EUR bruto. Nazadnje je bila med strankama sklenjena še pogodba z enakimi določbami, po kateri je tožnikova osnovna plača od novembra 2012 znašala 1.100,00 EUR bruto. V tem času sta Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in nato ZDR-1 na enak način urejala plačo, in sicer osnovno plačo in dodatke k plači. Ti se določijo za posebne pogoje dela, med katere spada tudi nadurno delo in delo ob nedeljah in praznikih. Njihova višina se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Dopustno je, da se v pisni obliki ne izrazijo vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, vendar pa v vsakem primeru dogovor z delodajalcem za delavca ne sme biti manj ugoden od splošnih določb o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom in kolektivno pogodbo. V takem primeru je treba neposredno uporabiti zakon oziroma kolektivno pogodbo.

15. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni pravilno upoštevalo izpoved tožnika, da tožena stranka za plačilo nadurnega, prazničnega in nedeljskega dela ni hotela slišati, pri čemer tožnik ni zanikal, da je bil neto obračun plače posameznega meseca dejansko izdelan kot zmnožek števila ur in vrednosti urne neto postavke. Dve priči, tožnikova sodelavca, sta izpovedali, da tožena stranka plač ni obračunavala v skladu s pogodbo o zaposlitvi, temveč kot zmnožek števila ur in neto urne postavke, ki je bila enaka ne glede na to, ali je šlo za redno, nedeljsko, praznično ali nadurno delo. Direktor tožene stranke je tako neuspešno vztrajal, da je urna postavka vsebovala tudi dodatke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil dogovor nedopusten, saj delavec zaradi posebnih dogovorov ne sme biti prikrajšan glede pravic, ki mu gredo po zakonu, kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Zato je izvedencu finančne stroke utemeljeno naložilo izračun plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi bila obračunana po pogodbi o zaposlitvi, torej z vsemi dodatki, in nato ob upoštevanju že izplačanih zneskov, še izračun mesečnih razlik v plači, ki jih je nato tožniku utemeljeno priznalo. Pritožba se neutemeljeno zavzema za drugačno upoštevanje podatkov izvedenskega mnenja.

16. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno izhajalo iz ugotovitve, da tožnik v pretežnem delu prvotno postavljenega zahtevka ni uspel. To, da je tožbo ob samem zaključku postopka v večjem delu umaknil (po izdelavi izvedenskega mnenja), ne pomeni, da stroški pravdanja tožene stranke, ki so nastali pred tem, niso bili potrebni stroški postopka. Tožnik je uspel je le z 12 % prvotne vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov po strankinem deležu uspeha v pravdi. Čeprav se je sodišče ob tem sklicevalo tudi na prvi odstavek 158. člena ZPP, pa to še ne pomeni, da ga ni pravilno upoštevalo. Po tej določbi je namreč tožnik, ki umakne tožbo, dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, ki se nanašajo na umaknjeno tožbo (ali na umaknjeni del tožbe), razen če je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka s strani nasprotne stranke. V konkretnem primeru delni umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka, tako da se odločitev o delni ustavitvi postopka ne more šteti kot tožnikov uspeh v pravdi, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

17. Pač pa tožnik utemeljeno uveljavlja, da je bila tožba vložena še pred oddajo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma, da mu je bila z odločbo o priznani brezplačni pravni pomoči priznana le nagrada za narok, ne tudi za postopek. Za zastopanje v postopku se mu torej v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) prizna nagrada 828,10 EUR, zaradi česar njegovi 12 % stroški znesejo 146,84 EUR namesto 87,72 EUR, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Na drugi strani pa tudi tožena stranka glede svojih stroškov postopka utemeljeno zahteva priznanje stroška 373,23 EUR, ki ji je nastal v zvezi s tem, ko je sodišče pridobivalo podatke za izdelavo izvedenskega mnenja ter je toženi stranki s posebnim sklepom naložilo plačilo predujma v tej višini. Njeni skupni stroški tako znašajo 2.268,62 EUR namesto 1.895,39 EUR. Po poračunu stroškov obeh strank je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 2.121,78 EUR, kar je predmet spremembe odločitve o stroških postopka v II. točki izreka sklepa, in sicer tako, da se znesek 1.816,67 EUR zviša na 2.121,78 EUR.

18. Ker pritožbeno sodišče glede odločitve o glavni stvari ni ugotovilo v pritožbah uveljavljanih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo potrdilo (353. člen ZPP), medtem, ko je pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških postopka v manjšem delu ugodilo in ga spremenilo, v preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu pa potrdilo (358., 366. člen ZPP).

19. Vsaka stranka krije svoje stroške vložitve pritožbe, in sicer tožnik zaradi neuspeha s pritožbo, tožena stranka pa zaradi zgolj malenkostnega uspeha s pritožbo. Tudi stroške odgovorov na pritožbo krijeta stranki sami, ker odgovora nista pomembno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (154., 155 in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.11.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 750/2018
• VDSS Sodba Pdp 159/2017
• VDSS sodba Pdp 1001/2011